»Ne gre torej le za čas, ko sliko delam, ampak je veliko več tistega časa, ko sliko gledam in iščem rešitve. Pogosto sliko obračam na glavo, na tla, hodim okoli nje. Si jo tudi fotografiram in gledam doma, v zadnjem času pa iščem mogoče rešitve na tablici, kar me zelo zabava.«

»Moja ambicija je pravzaprav slikanje poleg grafike. S sliko se zajame več. S sliko lahko razgrneš celovit odnos do življenja, do motiva. Zato je grafika učinkovitejša, prav zaradi svoje omejenosti.«

»Pred več kot triindvajsetimi leti so se mi na sliki pojavili štirje krogi, ki so postali moja slikarska stalnica, vse drugo se od takrat spreminja. Podobnost slik je vedno zunanja (štirje krogi), razlika pa oblikuje jedro mojega slikarstva (ponavljanja). Zvest sem neminljivemu v minljivem.«

»Mislim, da je razstava zelo lepo postavljena. Šli smo malo kronološko. Res so slike, tudi te intenzivne, postavljene nekoliko na gosto, vendar to ni nič hudega, saj jih zapirajo praviloma temnejši okvirji, ki so kot nekakšna okna. Pravzaprav so moje slike kot sporočilca v steklenici, ki se jih vrže v morje. Potem to nekdo najde, odpre in z njimi naredi, kar hoče.«

»Moje slike nimajo zgodb in jih tudi nočem. Za zgodbe je bolj literatura kot slikarstvo.«

»Ko delam sliko, sem fizično in psihično zelo dolgo z njo, zato mi ni vseeno, s katero podobo se družim in o njej razmišljam … Če se že z nekom družim, si sam izberem, s kom, in prostor, s katerim se želim družiti.«

»Najraje si zamišljam svoje slike neuokvirjene ali obratno celo pretežko uokvirjene v kakšnih natrpanih, slabše osvetljenih prostorih, kjer jih je potrebno kar najti, ali pa v masivno opremljenih in urejenih sobah. Ne delam slike za dvorane z visokimi stropi, ne maram retoričnih ali dekorativnih slik.«

»Moje slikarstvo izhaja iz dekonstrukcije filma. Ukvarjam se z idejo, kako na sliki rekonstruirati specifični filmski trenutek v suspenzu pričakovanja.«

»Osrednje teme njegovih slik so materinstvo, rojstvo, smrt in ljubezen, ki jih je osvetljeval iz vedno novih zornih kotov.«